Branje Svetega pisma, duhovne besede, je mesenemu človeku zelo težko in odbijajoče. Koliko lažje je brati kvaziduhovno literaturo! A pri kvaziduhovnosti ostaneš tam, kjer si - otopel in mrtev, brez usmiljenja, brez ljubezni, pri Bibliji pa oživiš.
Primerjavo med mojimi popravki, novim SSP prevodom in Biblijo kralja Jakoba si lahko pogledate in naložite na svoj računalnik z naslednje povezave: povezava do pdf datoteke
Moji popravki so sicer daleč boljši od novejših prevodov - mestoma tudi od Chrastkovega prevoda iz leta 1914, a Biblija kralja Jakoba (King James Bible) je vendarle zrel sadež reformacije brez primerjave, ki ga priporočam vsakomur.
In še nekaj priporočam: pisma so sicer razdeljena na poglavja, a ne prenehajte z branjem tam, kjer se konča poglavje. Velikokrat se misel nadaljuje in je tako umetno prekinjena.
Poskušal bom dati samo kratke komentarje, a vedite, da se da o marsičem povedati veliko, veliko več. Ni meja :) Naj vas zato moji ali komentarji kogarkoli drugega ne uspavajo, da ne bi sami brali Svetega pisma.
Pismo Rimljanom 8
1 Zatorej zdaj ni nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu, kateri ne hodijo za mesom, ampak za duhom.
Ni obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu - in to so tisti, ki ne hodijo za mesom, ampak za duhom. Marsikdo laže, ko pravi, da je v Kristusu, a hodi za mesom. Na zunaj se dela svetnika, znotraj in na skrivnem pa je suženj poželenja in greha.
2 Zakaj postava Duha življenja v Kristusu Jezusu me je osvobodila postave greha in smrti.
Gre za drug Božji zakon, drugo postavo, postavo, ki prinaša opravičenje, življenje po Jezusu Kristusu.
3 Kar je bilo postavi nemogoče (zato ker je skozi meso bila šibka), to je storil Bog, ko je poslal svojega Sina v podobnosti grešnega mesa. Zaradi greha je obsodil greh v mesu,
Tudi če so se ljudje trudili in se trudijo slediti raznim zakonom, pravilom, dogovorom - Božjim ali nebožjim ali svojim, jim to ne more dati glavnega sadu - ljubezni, ki vodi v življenje. Ne more jih tudi osvoboditi greha in smrti.
To pa je uspelo Bogu tako, da je poslal svojega Sina v podobnosti grešnega mesa. Kaj pomeni grešno meso? To je način življenja, nagnjenje k sebičnosti, skušnjave, ki jih prinaša življenje v mesu, želje, ki so nasprotne Božji volji in katere vodijo do delovanja proti Bogu in njegovi ljubezni. Jezus je bil skušan, tako kot vsi mi, a za razliko od nas, ni grešil. Na sebe je prevzel greh na svoje telo in ga obsodil - plačal je kazen, ki bi po pravici doletela nas.
4 da bi se pravičnost iz postave lahko izpolnila v nas, ki ne hodimo za mesom, ampak za Duhom.
in tako je tiste, ki verujejo vanj, odkupil grehu in smrti in hoje za mesom. Zaradi njega lahko postanejo pravični - to je, da delujejo, mislijo, čutijo v skladu z ljubeznijo, z Božjo voljo - da hodijo za Duhom.
5 Tistim, ki so po mesu, so pomembne stvari, ki pripadajo mesu; a tistim, ki so po Duhu, duhovne stvari.
Veliko ljudi se ima za duhovne, a to niso, saj se ukvarjajo s čaranjem, prosijo razna duhovna bitja ali pa tudi vesolje, energijo, kozmično zavest, da jim da razne stvari, ki pripadajo mesu.
V Pismu Galačanom so naštete mesena dela in duhovni sadovi (Gal 5:19-22).
6 Biti mesenega uma je smrt, biti duhovnega pa življenje in mir.
Če si preberemo dela mesa in duhovne sadove v Pismu Galačanom lahko temu samo pritrdimo. A včasih se vendarle zdi, da nam kakšna laž pomaga - a tako se samo zdi. To, da nam laž lahko pomaga, je laž :)
7 Kajti meseni um je sovražnost do Boga, saj se ne podreja Božji postavi in se ji tudi ne more.
8 Zatorej tisti, ki so v mesu, ne morejo ugoditi Bogu.
9 Vi pa niste v mesu, ampak v Duhu, če le prebiva v vas Božji Duh. In če kdo nima Kristusovega Duha, ni njegov.
Ni vsakdo, ki pravi, da je kristjan, zares kristjan. Če je v njem Božji duh, je od Kristusa, drugače pa je prevarant in lažnivec.
10 Če pa je v vas Kristus, je telo mrtvo zaradi greha; a Duh je življenje zaradi pravičnosti.
11 In če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil Jezusa od mrtvih, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, s svojim Duhom, ki prebiva v vas, oživil tudi vaša umrljiva telesa.
Torej, telo je mrtvo zaradi greha (prim. Rim 5:17), a kristjanom je dan zaradi pravičnosti in opravičenja Božji Duh in ta Duh je življenje, saj bo tako kot je obudil Kristusa od mrtvih, lahko prebudil tudi kristjane, če je le v njih isti duh.
12 Potemtakem, bratje, smo dolžniki, a ne mesu, da bi živeli po mesu.
Dolžniki smo Bogu.
13 Če živite po mesu, boste umrli; če pa z Duhom morite dela telesa, boste živeli.
A kaj je rekel Satan Adamu in Evi? Kaj uči novodobna religija? Nihče ne umre. Biblija pravi drugače. Če si izbereš zlo, vedi, da bo zlo enkrat za vselej uničeno - skupaj s tistimi, ki ga ljubijo. S tem, da postanemo mrtvi za dela telesa (Pismo Galačanom 5:19), se oddaljimo od zla in tako nas Bog ne bo uničil skupaj z zlom. V vsakem primeru pa bodo dela telesa enkrat za vselej uničena.
14 Zakaj vsi, katere vodi Božji Duh, so Božji sinovi.
Bog ne bo uničil svojih otrok, kakor mu namerno podtikajo učitelji novodobnih religij. In ta verz tudi pove, da niso vsi ljudje Božji sinovi, kakor sicer uči novodobna religija.
15 Vi pa niste prejeli duha suženjstva, da bi se ponovno bali, ampak ste prejeli Duha posinovljenja, s katerim kličemo: Abba, Oče!
Suženj se lahko boji, posinovljenec pa ima drugačne vrste strah - strah, ki preide v spoštovanje. In kadar nas je strah česarkoli, se lahko obrnemo na svojega Očeta, ki je v nebesih.
16 Taisti Duh pričuje skupaj z našim duhom, da smo Božji otroci.
Dokler ni bilo Sveto pismo v celoti napisano, je Sveti Duh to pričeval po čudežih, ki pa so zapisani v njem. Duh kristjana pa tudi priča, da je Božji otrok, saj je spremenjen. V knjigi omenjam dva glavna dokaza za obstoj Boga: 1. Biblija in 2. osebna sprememba vernika.
17 In če smo otroci, smo tudi dediči; dediči Boga, in sodediči s Kristusom: če skupaj z njim trpimo, bomo tudi skupaj poveličani.
Jezus je pot, resnica in življenje. Ker je on trpel, bomo potrpeli tudi mi. In ker je prejel življenje, bomo prejeli življenje tudi mi. To je resnica :)
18 Menim namreč, da trpljenje sedanjega časa ni vredno, da bi se primerjalo s slavo, ki se bo razodela v nas.
To so tako tolažilne besede. Včasih nam je zelo hudo, a te besede nas potolažijo in okrepijo. Za kakšno slavo gre? Kristjan da vso slavo Bogu, Bog pa da del slave tudi kristjanu. Gre za prijateljski odnos, v katerem eden drugemu daje.
19 Kajti stvarstvo željno pričakuje razodetja Božjih sinov.
Zakaj? Berimo naprej.
20 Stvarstvo je bilo namreč podvrženo ničevosti, in sicer ne po svoji volji, ampak zaradi njega, ki ga je podvrgel v upanju,
21 da bo tudi stvarstvo osvobojeno iz suženjstva pokvarjenosti v slavno svobodo Božjih otrok.
Stvarstvo oziroma ustvarjena bitja so podvržena, so sužnji ničevosti, pokvarjenosti, pokvarljivosti. Vse na tem svetu se pokvari - to so opazili celo znanstveniki s svojo formulacijo Božjega zakona, ki mu pravijo zakon entropije.
Prišel pa bo čas, ko bo vse prerojeno in večno in srečno. Božji otroci bodo živeli v ljubezni in osvobojeni greha skupaj z Bogom. O tem bo še govora v naslednjih pismih. In po tem hrepenimo vsi.
22 Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj zdihuje in trpi porodne bolečine.
Tudi sama narava je vedno bolj pokvarjena. Živali ubijajo ena drugo pa tudi ljudi, postajajo homoseksualne, se rojevajo z deformacijami in ne samo živali, tako je tudi z ljudmi. Vreme je vedno bolj surovo...
23 In ne samo ono, tudi mi, ki imamo prvine Duha, tudi mi zdihujemo sami v sebi, čakajoč posinovljenje, odrešenje našega telesa.
Beseda prvina ima več pomenov. Tukaj je mišljeno tisto, kar se prvo pridela. Kristjani imajo prve sadove Duha, del Duha, a tudi oni zdihujejo - ja, ni lahko, tudi njim ne.
24 Rešeni smo skozi upanje, a upanje, ki se vidi, ni več upanje: kar človek vidi, zakaj bi upal?
Kristjan upa na posinovljenje, na odrešenje telesa. A delček tega so prvi kristjani že videli, ravno tako kot mi - oni so videli čudeže (oživljanje od mrtvih, ozdravljenje bolezni...) in spremembe v njih samih (ljubezen do Boga in ljudi namesto sovraštva). In če so že videli, potem lahko rečemo, da je to že tako gotovo, da ne gre več za upanje, ampak za dejstvo.
25 Če pa upamo to, česar ne vidimo, čakamo na to s potrpežljivostjo.
Deloma so videli in deloma niso - tako kot mi. In če nečesa ne vidiš čisto dokončno, ampak zaupaš, veruješ na podlagi videnega, na podlagi vseh možnih dokazov in argumentov, potem upaš, si potrpežljiv, vztrajaš v upanju, da se bo to, kar upaš, zgodilo enkrat v prihodnosti.
26 Prav tako tudi Duh pomaga našim slabostim: saj ne vemo, za kaj naj prosimo, kot bi morali: a sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi.
Naš položaj je tako beden, da še vemo ne, za kaj naj prosimo. Da, nemočni smo (Rim 5). Koliko ljudi nevedoč prosi Boga za stvari, ki jim škodijo? Duh je tisti, ki prosi Boga in posreduje za nas in ne mi sami. In Duh nam tudi preko Biblije sporoča, kaj naj prosimo Boga. Brez njega bi bili čisto izgubljeni, pogubljeni.
27 In on, ki preiskuje srca, ve, kaj je mišljenje Duha, ker Duh posreduje za svetnike v skladu z Božjo voljo.
28 Vemo pa, da tem, ki Boga ljubijo, vse služi v dobro, tem, ki so poklicani po njegovem načrtu.
V Rim 8:35, 38-39 Pavel pravi, da ne more kristjane čisto nič ločiti od Božje ljubezni. Nič. In če ti ne more nič škoditi, ti prav lahko vse koristi.
Tako lahko npr. ista izkušnja nekomu škodi in drugemu koristi. Npr. da nekdo vidi vsakodnevno nasilje nad ženskami. To mu lahko služi za izgovor, da se tudi sam znaša nad njimi - lahko pa se mu to zagabi in ne želi biti nasilen, čeprav ga bodo zaradi tega celo same ženske zaničevale. Ena izkušnja - dve poti.
Poglejmo si še en primer - če človek počne nasilje nad drugim človekom, lahko poskuša to zakriti, pozabiti, opravičiti in zato si mora pomagati z lažjo, brezčutnostjo. To ga ne vodi k ljubezni. Lahko pa prizna svojo krivdo, uvidi, da v njem ni čisto nič dobrega in sprejme Božje darilo, njegovo opravičenje, sam pa ostane ponižen. Ta izkušnja mu preprečuje, da bi se imel za nekaj več od drugih. Ta izkušnja mu pomaga razviti usmiljenje do drugih, ki vodi do ljubezni.
In še: Nekdo je na lastni koži izkusil hinavščino ljudi, ki se izdajajo za kristjane. In sedaj - nekoga bo to odvrnilo od Boga, drugega pa bo spodbudilo in vodilo k Bogu.
In še en primer: ljudje vidijo trpljenje in to jim služi za izgovor, da zasovražijo Boga, življenje in še več - celo sami pomagajo k zlemu. In drugi ljudje vidijo isto trpljenje in to jih spodbudi k temu, da prosijo Boga za trpeče ljudi, ujetnike greha, zlobe, bolezni in da jim tudi sami pomagajo.
Bog je vse to tako naredil, da bi v nas zasejal ljubezen. To je njegov načrt.
29 Kajti tiste, ki jih je že vnaprej poznal, je tudi vnaprej določil, da bodo skladni s podobo njegovega Sina, da bi bil ta prvorojenec med mnogimi brati.
30 Tiste, ki jih je vnaprej določil, je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravičil; tiste pa, ki jih je opravičil, je tudi poveličal.
Nekaterim vse služi v dobro - tudi slabo. Izvedeli pa smo, da slabemu (grehu) celo dobro služi v slabo (prim. Rim 7:13). Ob tem se spomnim na drevo spoznanja dobrega in hudega, ki je omogočilo človeku, da je spoznal dobro in hudo - pred tem je bilo za človeka vse dobro. In vidimo, da tudi sedaj, če je Božji klic s človekom, mu čisto vse služi v dobro, ko pa je človek sam, brez Boga, pa je prepričan, da mu celo dobre stvari škodijo, slabe pa koristijo, a mu vse škodi. In kako naj se potem reši? Ne more se rešiti - tako kot se ne more rešiti človek, ki se utaplja v morju in noče zgrabiti rešilnega obroča, ampak se hoče prikleniti na velik kos železa, ki zelo hitro tone proti dnu. Za kaj naj prosi? Saj ne more vedeti, če mu tega ne pove Sveti Duh (v. 26) preko Božje besede, ki je zapisana v Bibliji. Kristjan spozna, da je sam popolnoma nemočen. To je tukaj povedano še enkrat na malo drugačen način (Rim 5:6). In če smo nemočni, si sami ne moremo pomagati s svojimi deli, ampak je Bog tisti, ki nas reši. Rešitev je njegovo delo.
In ker zamenjujemo dobro za slabo in slabo za dobro, lahko zgornje verze, ki so dobri in ki nas približajo Bogu, zlorabimo za to, da Boga še bolj zasovražimo, da postanemo še bolj polni sovraštva namesto ljubezni. Nekateri ljudje vidijo v teh verzih, da je že vse vnaprej odločeno in zato pravijo: "Saj je vse že odločeno in je vse brez veze, jaz bom preklet in uničen." Če je vse že odločeno, še ni brez veze. Odločeno je tudi, da boš ponovno lačen, pa kljub temu ješ - ali ni to brez veze? Odločeno je, da brez kisika umreš, pa kljub temu dihaš. Ali ni brez veze dihati? Ne. Drugi pa pravijo: "Ha, jaz sem zelo pomemben in poseben - drugi pa so luzerji. Mene je izbral Bog, tebe pa ne." Takšna oseba se dela Boga - Bog je tisti, ki ve, kaj je v človeškem srcu, in ne mi. Takšni nimajo ljubezni in zato tako eni kot drugi nimajo Kristusovega duha. Pavel nadaljuje misel v Rim 9, kjer pravi, da mu je hudo za tiste, ki so ločeni od Kristusa. V Pavlu je ljubezen in ljubezen tako deluje. Ni ponosna in mar ji je za druge.
Gre za pot, ki te vodi od zaupanja, verovanja v samega sebe, da imaš ti moč spreminjati samega sebe in svet, da si ti bog, ki določa, kaj je prav in kaj narobe, kaj je dobro in kaj slabo, jaz najbolje vem - naj se zgodi moja volja; do zaupanja, verovanja v Boga, da je on tisti, ki ima moč spreminjati tebe in ves svet, jaz sem pa popolnoma nemočen, da je on tisti, ki določa, kaj je prav in kaj narobe, kaj je dobro in kaj slabo, on najbolje ve - naj se zgodi njegova volja - če mi da bolezen, jo sprejmem, če me ozdravi, sprejmem, če pokliče k sebi ljudi, ki jih imam rad - sprejmem. To je vera v Boga. Njegova volja je najbolja. Seveda pa moram zaupati v pravo osebo, ne v neko namišljeno in izmišljeno - in pravi Bog je razodet na straneh Svetega pisma. Zakaj v Svetem pismu? Še ne veš? Potem lahko prebereš npr. moji knjigi in izvedel boš.
Naj te vprašam - če se utapljaš skupaj z drugimi v deroči reki in te neustavljiv tok nese proti smrtonosnim brzicam - sam se ne moreš rešiti - potem pa ti nekdo z obrežja vrže rešilni obroč in te potegne na varno, kaj boš storil? Ali boš rekel svojemu rešitelju: "Ja, dobro si vlekel, samo veš, če se jaz ne bi trudil, me ne bi mogel rešiti. No, vseeno ti hvala, ampak tudi samemu bi mi uspelo, samo toliko, da veš." Ali pa boš rekel: "Hvala ti, hvala, rešitelj moj. Bil sem brez upanja, nemočen - ti si me rešil." Ali boš dal hvalo sebi ali rešitelju? Hvalo boš dal tistemu, kogar ljubiš. In recimo, da ljubiš svojega rešitelja, on pa tebe - ali ne bo tudi on dal tebi priznanja? "Ja, dobro si se držal, zelo si mi pomagal, in kako si se boril..."
In to je ljubezen.
Marsikdo si misli, ah, saj je vse brez veze - itak bom uničen in ne zagrabi obroča. Drugi pa podvomi v moč rešitelja: "Ah, saj me ne bo mogel rešiti." In tudi če zagrabi obroč in tudi če je privezan za obroč in tudi če ve, da ga rešitelj zlahka potegne na obrežje, se še vedno lahko zgodi, da podvomi, da bo rešen, podvomi v rešiteljeve besede in si misli: "Joj, kaj pa če je vrv prešibka? Joj, kaj pa če sem s svojimi nohti poškodoval vrv in se bo zaradi tega strgala?" Zakaj dvomimo? Ker ne zaupamo, ne verjamemo rešitelju, ampak verjamemo sebi. Verjamemo, da je naša moč uničenja večja kot rešiteljska moč rešitelja. In kam nas to vodi? V strah. Ali je v nas duh rešitelja (Kristusov duh), če je v nas strah? Ne. Rešitelj želi rešiti ljudi, kaj pa počnemo mi? Ljudi odganjamo, da se naša vrv ne bi strgala. To pa ni ljubezen. V tistih ljudeh, v katerih je Božji duh, je tudi želja, da bi se rešil vsakdo, ki ga reka zanese mimo njih in skušajo zagrabiti vsakega. Pri tem jih marsikdo udari in želi poškodovati, a ti vztrajaš, saj je v tebi ljubezen. Prosiš za njih. Ti si bil tako rešen in ti si se upiral, čeprav si slišal glas rešitve, si si zatiskal ušesa - a glej, rešen si. In tako je upanje za vse. Tvoja naloga ni ugotavljati, kdo bo prijel za obroč in kdo ne. Zakaj je prijel in zakaj ni prijel. To je med njim in Bogom. Ti se trudi po najboljših močeh. Jaz vem, zakaj sem prijel za obroč. To mi je bilo dano. Bog je tisti, ki mi je odprl ušesa, Bog mi je dal željo, Bog mi je dal življenje... karkoli sem jaz počel, je bilo samo to, da sem ga oviral in še sedaj mu nisem v pomoč. Tudi željo, ki mi jo je on dal, skušam uničiti. On me je poklical po svoji besedi, on mi je povedal, da sem v nevarnosti, on mi je dal obroč, on ga privezal in on me je začel vleči. Kje je moja zasluga? Ni je. Nemočen sem bil in njemu sovražen. Kje je moje delo, moja zasluga, da bi mi bil Bog kaj dolžan? Ali sem si kaj zaslužil? Ne. Vse to je dar.
Dokler zaupaš samemu sebi ali pa drugim bogovom, čeprav jim lahko rečeš tudi Kristus ali Bog - to ni to - ko zaupaš sebi ali njim, moraš biti previden. Ker se zanašaš na omejeno moč, pride slej ko prej do tega, da začneš odganjati ljudi od obroča, da te ne bi ogrozili. Ker veš, da imaš omejeno moč, ne moreš zaupati samemu sebi, čeprav to trdiš, in zato moraš! odganjati ljudi od sebe, da bi se sam rešil. V tebi je strah in ne ljubezen. In povem ti, ne boš se rešil - pa če odganjaš ljudi od sebe ali pa če jih kličeš k sebi, saj v tebi ni Božjega duha, v tebi ni ljubezni, ni resnice. To ti govorim ne zato, da bi te obsojal ali zaničeval, saj sem bil sam na istem, ampak da bi slišal in bil rešen. Rešen oblasti brzic, rešen oblasti greha in posledično Božjega besa in uničenja. Da bi prejel ljubezen in življenje. Vera v Odrešenika je tista, ki te reši - a kdo ti je dal vero? Kako si jo prejel? Bog deluje tudi po ljudeh - in vero dobiš tudi po ljudeh. A nihče se ne more prevzeti in reči: jaz sem ti dal vero. Vsakdo pa lahko reče, da jo je dobil zaradi tistih kristjanov, ki so živeli pred njim, in tistih, ki so bili v Kristusu pred njim. Bog jim jo je dal. In preko njih in preko Božje besede jo je dal tudi tebi. Bog kliče tudi tebe. Kogar je poklical!
31 Kaj bomo torej rekli k vsemu temu? Če je Bog za nas, kdo je zoper nas?
Nihče ne more biti zoper nas - niti mi sami ne. To je zrela, odrasla vera, zaupanje v sposobnost Boga, ki je večja od naše nesposobnosti :)
32 On, ki ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse, kako nam ne bo z njim tudi vsega podaril?
Bog Oče ima Kristusa najrajši, a vendar mu zavoljo kristjanov in ostalih ni prizanesel. In če je dal Kristusa za nas vse, kako nam potem ne bo dal vsega? Smiselno vprašanje, ki je hkrati že odgovor.
33 Kdo bo tožil proti Božjim izvoljencem? Bog je ta, ki jih opravičuje.
Satan je tožnik, ki obtožuje v skladu z zakonom, a če jih zakonodajalec in sodnik opraviči - kdo jih lahko obtoži? Če jih še Satan ne more, kdo si ti, da bi jih tožil? (prim. Raz 12:10)
34 Kdo bo obsodil? Kristus, ki je umrl, še več, ki je bil obujen od mrtvih in sedi na Božji desnici ter posreduje za nas.
Sodnik je na strani kristjanov :) Plačal je njihovo odkupnino, pa naj jih še obsodi? Halo?
35 Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Stiska ali nadloga ali preganjanje ali lakota ali nagota ali nevarnost ali meč?
Marsikdo, ki nima vere, pravi, da ga je stiska ločila od Kristusove ljubezni. Ali pa nadloga ali pa preganjanje ali lakota ali karkoli drugega... Kristjana ne more ločiti nič od tega od Kristusove ljubezni.
36 Kakor je pisano: Zaradi tebe nas ves dan ubijajo, imajo nas za klavne ovce. (Ps 44:22)
In niso klonili, saj so zaupali vanj.
37 Ne, v vseh teh stvareh smo več kot zmagovalci po njem, ki nas je ljubil.
Zaradi Božjega duha, vere vanj kristjan ne kloni v stiskah, se ne pregreši proti ljubezni, pa če mu storijo ne vem kaj. Oni porazijo zlo z dobrim (Rim 12:21). Dobro, ljubezen pa so prejeli od Kristusa. Brez ljubezni ne moreš poraziti zla, ampak postaneš sam še večje zlo.
38 Kajti prepričan sem, da ne smrt ne življenje, ne angeli, ne poglavarstva ne moči, ne sedanje stvari in ne stvari, ki bodo prišle, ne višina, ne globočina in ne kakršnakoli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni, ki je v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.
Če zaupaš Gospodu, te ne more čisto nič ločiti od njega. Nič
